Na temo dogodka si lahko preberete naslednje prispevke:
Vugrin, Marijana (2005). Definiranje pojma javno dobro. Geodetski vestnik, letnik 49, številka 3, str. 416-423. URN:NBN:SI:DOC-ZQKCJ8NN from http://www.dlib.si
Damjan, Matija (2009). Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa. Pravni letopis, številka 1, str. 129-149. URN:NBN:SI:DOC-7TLKB703 from http://www.dlib.si
https://radiostudent.si/kultura/tipologije-prostora/kadaster

Avtorica: Urška K. Škerl
Sodelavca: Marko Košnik, Domen Kosmač

JAVNO DOBRO IN NESTANOVITNI MEDIJI

Zemljemersko pešačenje preko naših krajev, ki se je začelo pred skorajda dvesto leti, tu in tam še dandanes služi za nadaljnje izmere in premere zemljiščnih parcel, se je na časovni osi naslojevalo ne le z uporabo letalskih in satelitskih fotografij, vse tja do natančnosti satelitskih sistemov za pozicioniranje, temveč tudi s politično ekonomskimi prevoji preko podržavljanja lastnine, kasneje prevedene v družbeno lastnino, in nadalje do denacionalizacije v začetku devetdesetih. Vzporedno ni potekalo le prepisovanje podatkov iz papirjev v digitalne tabele, temveč tudi prepojmovanje lastništva zemljišč, ki ga je bilo potrebno znova in znova zakonsko redefinirati in prirejati - vse to v borih sedeminsedemdestih letih. Če je družbena lastnina v tem obdobju zdržala le osemnajst let, naj nas ne čudi, da proces ponovnega lastninjenje letos prestopa trideseto leto. Sredi naraščajoče kompleksnosti, tako na pravni kot tehnološki ravni, se je nakopičilo preko 80.000 zapletov, ki si jih lahko prvič ogledate vizualizirane na prvi strani pričujočega zemljevida, še natančneje pa v njegovem digitalnem dvojčku na spletu, kjer si lahko poljubno povečate in poklikate vse neolastninjene ali delno lastninjene delčke ozemlja v Republiki Sloveniji (javnodobro.si).

Vizualizacija prikazanih drobcev ni bila nič manjši problem kot razumevanje uradne terminologije, ki le te poimenuje za “javno dobro”, “družbeno lastnino”, ali “družbeno lastnino z izraženim ali deljenim lastništvom”. Če komu niso jasne razlike med GURS, ZK, REN in QGIS, mogoče pozna razmejitve med GEO, MEO in LEO sateliti - ali pač sorodnosti med umetniškimi koncepti, kakršne so zanetili Marcel Duchamp z “objets trouvés”, Ben Patterson z “instruction art” in Gordon Matta - Clark s “site specific art”.

Urška Kristina Škerl se je pred pol leta odločila za naprošanje dokumentov po inštitucijah, da je s pomočjo programerja Domna Kosmača lahko začela z velikim mapiranjem. Ob izkušnjah s krajinsko arhitekturo ji je ob napornem sestavljanju podatkov umetniška žilica pomagala zdržati v upanju, da se v ostankih še neolastninjenih drobcev skriva obljubljena dežela. A združitev kartografije z umetniškimi inovacijami iz sredine prejšnjega stoletja v času velike propagande o digitalizaciji Slovenije še ne zadošča za zaokroženje napetosti med konkretnimi izkušnjami na trdih tleh in digitalnimi oblaki, ki se zgoščajo v silne fronte na izsušenem nebu. Šele soočenje z nestanovitnostjo in neobstojnostjo substanc, ki so nedavno veljale za večne, nas lahko iniciira v “unstable media”, intermedijsko spoznanje iz začetka devetdesetih, da na zemlji ne bo nikdar več tako kot je v nebesih. Ali kot molče trobentajo razvijalci računalniških operacijskih sistemov: kompleksnejši kot so sistemi, hitreje se množijo hrošči (bugs). Ali bo razhroščevanje lahko dohitelo počasno izginjanje drobcev v lasti javnega dobra? Ali bomo intermedijski umetniki uspeli združeno ubraniti razpršene koščke ozemelj, in jih oznaniti za “creative commons” oporišča.

V rokah imamo prvi zemljevid, naj nam služi tudi kot najboljše sredstvo za streznitev iz fantazij o pravljičnih deželah.